Odpad(ek) in plastičnost – je to v naših glavah?


Ta prispevek spada pod
naravne lepote, zapisi / footprints.

Pred časom je bil v časopisu Delo objavljen članek novinarja S.Kopušarja o t.i. tretji revoluciji, z naslovom ‘omrežje za tretjo revolucijo’. Dr. M.Braungart trdi, da ne smemo zmanjševati količine odpadkov, pojmovanje snovi kot odpadka moramo povsem opustiti. Tretjo revolucijo ponujata ameriški arhitekt in nemški kemik, ki pravita, da je proizvajanje gore odpadkov ob vse bolj omejenih virih gospodarska blaznost. Zamisel je preprosta, povzeta po naravnem življenjskem krogu, kjer nič ni odpadek, ampak samo hrana oziroma surovina za novo rast (http://www.delo.si/clanek/114058 ).

Govorimo torej o ponovni prerazporeditvi dobrin, ki jih po zakonu ekonomije primanjkuje. Odpadek je del življenjskega kroga kot pravi ameriški arhitekt W.McDonoughom, ki se ukvarja z iskanjem zelenih odgovorov na težave industrije. V nadaljevanju članka se avtor dotakne situacije v Sloveniji, ki je bolj slaba kot dobra, in se zaključuje z besedami M. Mikec: ‘Problem je le v glavah’.

Kaj bomo z vsemi trdimi plastikami v katere so zapakirane zobne ščetke in nikakor ne pridemo do ščetke brez ustrezno močnih škarij? Zakaj potrebujemo sedem vrečk, da prinesemo tri kilograme stvari iz trgovine? Čemu tisoč vrst raznobarvnih poliesterskih bluzic, če obstaja volna, svila in bombaž, ki bi ga lahko prijazno obdelali za prijetno vsakdanje nošenje? Zakaj se moramo zapeljati z avtomobilom dvesto metrov?

Saj ni, da bi rešili svet z eno vožjo manj, prav bi bilo, da se zavemo, da se nam dvesto metrov ni potrebno ravno prepeljati in da tri kilograme lahko nesemo v eni vrečki, po možnosti iz blaga. In da bi se trda plastika lahko opustila in bi jo nadomestil drugačen material. In da so poliesterski materiali morebiti potrebni za tehnična oblačila, nikakor ne nujni za vsakdanjo rabo. Še tisoč stvari bi se bilo potrebno zavedati – vsak posameznik, asociacije, podjetja, družba. Oblasti bi morale postaviti ultimate proizvajalcem-onesnaževalcem, tako kot je bilo to v primeru  tekstilne tovarne Rohner v dolini Rena. Ko naletimo na problem – da na primer ne moremo več proizvajati – se najdejo tudi rešitve.

Problem je vedno v glavah. ….there is no stronger, faster or more powerful tool on earth than the human brain….

Andrew Hahn and surfboard, one of 20 Greenpeace supporters covered in 'oil', at Muriwai beach, New Zealand. © Greenpeace / Fraser Newman

Komentirajte prispevek

Vaš poštni naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

*

Lahko uporabite naslednje HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>