končnobesedniznakci


Ta prispevek spada pod
zapisi / footprints.

Radovednost in izvirnost sta začetek naših poti, vodilo, da gradimo svoj jaz in svet. Ta nam postavlja meje. Tudi mikro okolje doma nas želi uokviriti. Lahko pa okolje tudi spreminjamo.

Nič ni več enako kot prej, ko se nam pridružijo malčki, kar ne pomeni, da se moramo mi spremeniti. Obratno – z odločitvijo biti starš nastane obveza urediti okolje za malčka, z znanji in sposobnostmi, ki jih imamo. Lahko bi rekli, da imamo priložnost nadgraditi sebe. Sami moramo biti izvirni in radovedni, še vedno in še bolj, da bo otrok užival v novem svetu – varen, zdrav in vesel.

Makro okolje dopušča nekaj možnosti sprememb. Najverjetneje pa imamo priložnost in srečo, da in če lahko otroku omogočimo v domačem okolju več kot v splošnem velja, torej da polno vzgajamo otroka, mu nudimo različne možnosti v razvoju, športnem, glasbenem, kulturnem in drugih pomembnih kot je predvsem narava, tudi lego kocke (brez navodil) … . Tako radovednost in izvirnost postajata vedno bolj izraziti lastnosti. Gotovo vse otroke ti lastnosti spremljata dolgo in veliko jih ohrani to ’otroškost’ kar za vselej, a za širšo skupnost kmalu ta prednost postane pravzaprav moteča. Takrat smo za nekatere čudni, naivni, velikokrat se najdejo še slabšalni opisi, in se je treba hudo dokazati, da je pot prava, da ne zahtevamo preveč, največkrat manj, ker vemo, da se večina ne strinja z bolj temeljitim premislekom, z morda več intenzivne aktivnosti. S preveč radovednosti so tudi otroci pravzaprav zahtevni, s preveč izvirnosti so zahtevni in moteči za marsikateri vzgojno-izobraževalni proces in družbo sploh. To seveda ne pomeni, da ne smemo misliti drugače, več, narediti drugače, ustvarjati, za naravo in ljudi. Velikokrat – prevečkrat – zgodi, da se take otroke označi za problematične, ’reševanje’ pa je v smeri, da se jim stvari in aktivnosti raje onemogoči kot omogoči.

Poslušam različne komentarje kaj je prav in kaj narobe, in ne vem če sploh lahko kaj določimo, da je prav in narobe, ko kot starši vijugamo med različnimi dnevnimi težavami in izzivi. Razen tega, da je edino prav, da otroku damo varnost in ljubezen. Kako ga bomo vzgajali, z več ali manj pomoči družbe, je odločitev staršev. Lahko pa z izkušnjo vzgoje otroka doma vseeno pripomnim, da vrtec res ni tako pomembna institucija, je bolj pripomoček, da starši lahko naprej gradijo svojo kariero oz. ohranijo službo, da zagotovijo s tem otroku varnost in tudi ljubezen, saj brez ekonomske varnosti tudi starš ne more biti miren, zdrav in vesel. Če je možnost, je zelo pozitivno, da se starš lahko posveča otroku največ in z vsemi svojimi sposobnostmi v tem predšolskem obdobju, ko otroškosti, veselju, neskončnosti raziskovanja in upoštevanja svojstvene osebnosti otroka velja posebna pozornost. Ker je obdobje kratko in neponovljivo. Kot sicer tudi vsa nadaljnja, a malček je še veliko bolj dojemljiv, hitreje razvijajoč kot kasneje šolski otrok.

Ideja za to razmišljanje je nastala zaradi javnih prispevkov glede šolanja otrok doma, ki se pojavljajo v zadnjem času, čeprav je to stalna vsebina v mnogih starševskih in drugih revijah, knjigah, na spletu. Lahko se starš odloči, da bo otroka vzgajal in izobraževal doma tudi v obdobju osnovne šole, je pa to verjetno odločitev, ki je posledica veliko več okoliščin, kot le ekonomske svobode in zmožnosti staršev oz. družine. Menim da bi morali biti starši bolj samokritični, ker matematika in slovenščina nista le ponavljajoče računanje ter branje zgodb in pisanje narekov, ampak pridobivanje kondicije otroških možgančkov za različne drugačne maratonske aktivnosti in doseganja ciljev, ki si jih čisto sam zastavlja ob njegovi samosvoji radovednosti in izvirnosti. In je veliko drugih dejavnosti, aktivnosti, ki jih doma ne moremo izvajati, petje v zboru, igranje z žogo ’med dvema ognjema’, likovno grafično ustvarjanje … pa vsakodnevni lepe ali konfliktne situacije, ki se spontano odvijajo v šoli, na poti do tja in domov, na igrišču, na ekskurzijah.

S sinkom sva v kratkem desetdnevnem zaključnem poletnem počitniškem obdobju predelala drugi razred osnovne šole, ker je napredoval iz prvega v tretji razred, in lahko utemeljeno povem, da je znal in vedel predhodno že večino zahtevanega, in tudi, da so pisanje pisanih črk vadili tudi še v začetnem obdobju tretjega razreda, kot vaja v šoli in naloga doma za vse učence. In – take naloge doma je težko delati oz. zahtevati v samoorganizaciji staršev – to sem konec avgusta preverila. Učenje in vaja sta učinkovita in ustvarjalna, ko smo zbrani in zainteresirani. Torej le do takrat, ko je otroku zanimivo, lahko vztrajamo z vajami, če temu ni več tako, postane situacija hitro popolnoma obratna, torej otrok dobi odpor do vsakršne naloge. Predšolsko obdobje je v tem smislu lažje, ker stvari niso stvar vaje, ampak resnično zainteresiranosti otroka samega, kar lahko vzpodbujamo in prepuščamo oz. omogočamo otroku potrebno svobodo za to. Šolski čas pa pomeni odnos do določenih obveznosti in načina izpolnjevanja le-teh, za kar bi težko rekla, da smo starši dovolj suvereni in znamo na pravi način pokazati in dokazati znanje in poti do tega. Pa ne glede na to, koliko vojaško ali asketsko ali katerokoli drugo samodisciplino obvladamo. Okolje otroka je veliko širše, spekter znanj veliko večji, zmožnosti otroka samega velike, zato starši potrebujemo dodaten ’prostor’, še večjega pa otrok. Morda pa bi otrok drugače naštudiral načine sprejemanja in obvladovanja vsebin? Morda pa ni čisto tako zelo podoben nam samim, mogoče bolj svojim babicam in dedkom? Morda pa mi sami nismo tako super uspešni, da lahko tako enoznačno določamo načine doseganja ciljev za svojega otroka? In četudi bi odgovorili na ta vprašanja samo pritrdilno, menim, da otroku moramo dati možnost doseganja svoje kritične presoje družbe, kar se začne že v osnovni šoli, ne le v razredu pri pouku, ampak tudi pri šolski malici, v garderobi ter povsod drugod na poti v šolo in nazaj domov.

Spremljamo otroke, pomagajmo, če je potrebno, a prepustimo jim, da gradijo svojstven odnos do vsega, kar jih obdaja. Ko so majhni, ko ne znajo še povedati svojih želja in občutkov, je varnost, toplina in mir tisti temelj, da otroci iz tega ugodja gradijo svoj veseli in prijazni svet. Ko pa znajo kritično povedati o vsem, pozitivnem in negativnem, jim prepustimo prostor za razmislek, za svoj pogled, in jim omogočimo, da z njimi razpravljamo, jim pomagamo razvijati njihove misli in graditi tisti malo bolj zapleten svet, ki je včasih zahteven, včasih zoprn. Poskušajmo le sodelovati pri raziskovanju otrokovih poti do boljšega, enostavnejšega – usmerjajmo, a ne zahtevajmo.

Pa to ni t.i. permisivna vzgoja, le sodelovalna. Kot pravi citat :

’Ni potrebno, da ste kot starši popolni – samo dovolj dobri.’ (Donald Winnicott)

In kot pravi sinko že nekje od svojega tretjega leta…. ’končno besedni znakci, ubogaj končno besedne znakce, res!’ … preden začneva brati večerno branje, ki ni vedno navadna pravljica, temveč tudi branje in raziskovanje dejstev o vesolju, mravljiščih in podobno. Tako – ’končno besedni znakci’ je dal ime ločilom, ki jih je opazil še preden je znal brati, in je že takrat ugotovil njihov pomen. Zato je to pestrost in omejitve teh znakcev s tem njegovim značilnim stavkom povedal in poudaril, da jih je potrebno upoštevati, ker sta le tako vsebina in branje zelo zanimiva. Raziskovala sva skupaj, brez vrtca, tudi z revijo Cicido in velikimi kupi knjigic iz knjižnice ter ostalimi, ki so doma, pa računalnikom, internetom seveda, pečenjem palačink, piškotov, potice, nogometom, badmintonom, košarko, kolesarjenjem, poslušanjem tišine v gozdu, opazovanjem deroče reke…. doma, v knjižnici, na dvorišču, na igrišču, …. Ne bi dalje naštevala, ker je neskončno stvari, ki sva jih počela, in so bili dnevi vedno prekratki! Danes iz šole ve, da se ’končno besedni znakci’ imenujejo drugače. Vesela sem, da je lahko popolnoma sam dojel njihov pomen in pomembnost ter jih zato tudi tako poimenoval, ko je bil še čisto majhen. Danes me poduči, da se imenujejo ločila, in ve, da je ime, ki jim ga je sam dal, primerno in pravo.

Komentirajte prispevek

Vaš poštni naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

*

Lahko uporabite naslednje HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>