Spoštovanje.


Ta prispevek spada pod
zapisi / footprints.

Bom še na tem mestu prilepila link – http://www.delo.si/znanje/izobrazevanje/nauciti-se-moramo-spostovati-otrostvo.html . Sicer je podobnih besedil precej, mogoče jih jaz bolj zaznam zdaj, kot kdajkoli prej, kljub temu pa nimam občutka, da bi komu segle do srca. Da bi bili otroci bolj spoštovani.

Ker gre samo za to, da otroka spoštujemo, ga cenimo. Potem ga vedno poslušamo in slišimo in vedno, čisto vedno ima prav. Ne mislim na otrokove poskuse skokov čez ograjo posteljice… to mu je že treba povedati, da se ne dela in je lahko tudi nevarno. Mislim na vse otrokove zahteve, trme in razna nesoglasja izražena z jokom, kar starši večino zapakirajo v tečnarjenje. Saj – ob besedi spoštovanje se danes marsikdo le kislo nasmehne – ali pa naredi roman iz enostavnosti. Najde se verjetno kdo, ki bi zahteval točno definicijo, da bi izgledalo, kot da bi potem lahko razumel…. Na googlu se najde nekaj iz SSKJ kot ‘imeti, kazati do koga zelo pozitiven odnos zaradi njegove moralno utemeljene veljave, vrednosti: spoštuje očeta, starejše; spoštovati koga zaradi njegove poštenosti, pravičnosti; vsak človek bi se moral spoštovati tudi sam / spoštovati delo, marljivost’ – toliko za tiste, ki popolnoma nič ne vedo o tem. Drži pa tudi, da kaj več o tej besedi na kratko ni najti.

Menim, da bi lahko definicijo skrajšali na ‘imeti do koga zelo pozitiven odnos’. Mogoče bi celo več ljudi razumelo…

Pa da se vrnem do naših zakladov – otrok. Niso tečni zato ker so tečni, ampak so tečni prav gotovo zaradi določenega vzroka, ki jih naredi tečne. In če vemo, da vse stvari, ki so povezane z okoliščinami, ki vplivajo na otroka (ki jih lahko naredi tečne), delamo ali ustvarimo starši – zakaj so torej tečni? Otrok star tri mesece, ne more popolnoma ničesar narediti sam, da bi mu bilo lepo. To mu lahko omogočijo starši. Otrok, ki ima eno leto, enako ne more ničesar spremeniti, in niti otrok , ki ima tri leta, in še veliko starejši, brez staršev ne more sam ustvariti okoliščin, da bi mu bilo lepo. Le starši smo tisti, ki to lahko naredimo za svojega otroka. So tudi druge življenjske okoliščine, učitelji seveda v šoli, ki bi verjetno (kolikor poslušam in berem) lahko bili tudi bolj pozitivni do svojih učencev, pa še marsikaj se dogaja v dnevu, ki vpliva na otroka, vendar pa so starši tista varnost otroka, ki mu lahko da moč in veselje, da premaga neugodja, ki jih je otrok morda deležen. Res zahteva to veliko energije, a mislim, da jo starši vedno imamo, vprašanje je, ali se znamo odločiti, da jo damo in predamo otroku.

Komentirajte prispevek

Vaš poštni naslov ne bo objavljen. Obvezna polja so označena z *

*

Lahko uporabite naslednje HTML značke in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>